SODBA SODIŠČA (prvi senat)
z dne 23. oktobra 2025 (jezik postopka: finščina)
„ Predhodno odločanje – Obdavčenje – Skupni sistem davka na dodano vrednost (DDV) – Direktiva 2006/112/ES – Obdavčljive transakcije – Oprostitev v zvezi z dajanjem kreditov – Člen 135(1)(b) – Oprostitev v zvezi s finančnimi transakcijami – Izterjava dolgov – Člen 135(1)(d) – Faktoring s prodajo terjatev – Faktoring z zastavno pravico “
V zadevi C‑232/24, [Kosmiro](i),
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Korkein hallinto-oikeus (vrhovno upravno sodišče, Finska) z odločbo z dne 22. marca 2024, ki je na Sodišče prispela 27. marca 2024, v postopku, ki ga je začela
A Oy,
ob udeležbi
Veronsaajien oikeudenvalvontayksikkö,
SODIŠČE (prvi senat),
v sestavi F. Biltgen, predsednik senata, T. von Danwitz, podpredsednik Sodišča v funkciji sodnika prvega senata, I. Ziemele, sodnica, A. Kumin in S. Gervasoni (poročevalec), sodnika,
generalni pravobranilec: A. Rantos,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za A Oy H. Jovio, asianajaja,
– za finsko vlado A. Laine, agentka,
– za Evropsko komisijo P. Carlin in T. Sevón, agentki,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 3. aprila 2025
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 2(1)(c), člena 9(1) ter člena 135(1)(b) in (d) Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL 2006, L 347, str. 1; v nadaljevanju: Direktiva o DDV).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora v zvezi z obravnavo različnih provizij in nadomestil, ki jih je družba A Oy, tožeča stranka v postopku v glavni stvari, prejela v okviru dejavnosti faktoringa, ki jih opravlja, z vidika davka na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV).
Pravni okvir
Pravo Evropske unije
3 Člen 1(2) Direktive o DDV določa:
„Načelo skupnega sistema DDV zajema uporabo splošnega davka na potrošnjo blaga in storitev, ki je povsem sorazmeren s ceno blaga in storitev, ne glede na število transakcij, ki so se v proizvodnem ali distribucijskem procesu opravile pred fazo, v kateri se davek obračuna.
Pri vsaki transakciji se DDV, izračunan na ceno blaga ali storitev po stopnji, ki je predpisana za to blago ali za te storitve, obračuna po odbitku zneska DDV, ki je neposredno vključen v razne stroškovne komponente.
[…]“
4 Člen 2 te direktive določa:
„1. Predmet DDV so naslednje transakcije:
[…]
(c) storitve, ki jih davčni zavezanec, ki deluje kot tak, opravi na ozemlju države članice za plačilo;
[…].“
5 Člen 9 navedene direktive določa:
„1. ‚Davčni zavezanec‘ je vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno opravlja kakršno koli ekonomsko dejavnost, ne glede na namen ali rezultat te dejavnosti.
‚Ekonomska dejavnost‘ je vsaka dejavnost proizvajalcev, trgovcev ali oseb, ki opravljajo storitve, vključno z rudarskimi in kmetijskimi dejavnostmi ter dejavnostmi samostojnih poklicev. Za ekonomsko dejavnost se šteje predvsem izkoriščanje premoženja v stvareh ali pravicah, ki je namenjeno trajnemu doseganju dohodka.
[…]“
6 Člen 135(1) Direktive o DDV določa:
„Države članice oprostijo naslednje transakcije:
[…]
(b) dajanje kreditov in posredovanje v zvezi s krediti ter upravljanje kreditov s strani osebe, ki kredit odobri;
[…]
(d) transakcije, vključno s posredovanjem, v zvezi z depoziti in tekočimi računi, plačili, transferji, dolgovi, čeki ali drugimi plačilnimi instrumenti, razen izterjave dolgov;
[…].“
Finsko pravo
7 Člen 1, prvi odstavek, točka 1, arvonlisäverolaki (1501/1993) (zakon o davku na dodano vrednost (1501/1993)) z dne 30. decembra 1993 (v nadaljevanju: zakon o DDV) določa:
„DDV se v skladu s tem zakonom pobira v korist države:
1. za vsako prodajo blaga ali storitev, opravljeno na Finskem v okviru opravljanja poslovne dejavnosti“.
8 Člen 18, drugi odstavek, tega zakona določa:
„Prodaja storitve pomeni opravljanje ali drugo zagotavljanje storitve za plačilo.“
9 Člen 41 navedenega zakona določa:
„DDV se ne plača od prodaje finančne storitve.“
10 Člen 42, prvi odstavek, točki 2 in 3, zakona o DDV določa:
„Za finančne storitve se štejejo:
[…]
2. dajanje kreditov in vse druge oblike zagotavljanja financiranja;
3. upravljanje kredita s strani kreditodajalca“.
Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
11 Tožeča stranka v postopku v glavni stvari je finska družba, ki opravlja storitve faktoringa. Njene stranke se obrnejo nanjo, da bi nemudoma razpolagale s sredstvi, ki ustrezajo še ne zapadlim terjatvam, tako da se pri tem razbremenijo ustreznih postopkov izterjave. Terjatve, ki so predmet faktoringa, so nesporne terjatve.
12 Tožeča stranka v postopku v glavni stvari na eni strani izvaja faktoring z zastavno pravico, ki ima obliko kredita, odobrenega njenim strankam, in ustreza terjatvam, za katere so bili izstavljeni računi, v okviru skupnega limita, določenega glede na stopnjo tveganja, ki ga predstavlja dejavnost teh strank. V tem okviru je tožeča stranka v postopku v glavni stvari odgovorna za opominjanje na plačilo v zastavo prejetih terjatev in njihovo izvensodno izterjavo. Na drugi strani ponuja storitve faktoringa v obliki prodaje terjatev, ki ima obliko odkupa terjatev, za katere so bili izstavljeni računi, od svojih strank v najvišjem znesku, opredeljenem glede na oceno tveganja, ki jo predstavlja dejavnost strank. Korkein hallinto-oikeus (vrhovno upravno sodišče, Finska), ki je predložitveno sodišče, pojasnjuje, da za razliko od faktoringa z zastavno pravico, pri katerem tveganje neplačila še naprej nosi stranka, faktoring s prodajo terjatev pomeni odstop terjatev faktorju in torej prenos tveganja neplačila na zadnjenavedenega.
13 Pogodbe, ki tožečo stranko v postopku v glavni stvari vežejo na njene stranke, določajo, da ta od svojega deleža prejema različna nadomestila in provizije, med katerimi je „faktorinška provizija“, ki se plača vnaprej in predstavlja odstotek vsake terjatve. Višina te provizije je toliko višja, prvič, kolikor nižja je bonitetna ocena stranke in oseb, glede katerih ima ta zadevne terjatve, in drugič, kolikor daljši je rok za plačilo računov. K tej proviziji se prištejejo „nadomestilo za vzpostavitev“ ter različna druga nadomestila in provizije.
14 Keskusverolautakunta (glavni davčni urad, Finska) je tožeči stranki v postopku v glavni stvari izdal vnaprejšnje davčno stališče za obdobje od 25. oktobra 2022 do 31. decembra 2023, v katerem je navedel, da so provizije in nadomestila, ki jih ta stranka prejme v okviru dejavnosti faktoringa z zastavno pravico in s prodajo terjatev, predmet DDV v delu, v katerem pomenijo protidajatev za storitev upravljanja in izterjave dolgov, za katere so bili izstavljeni računi. Ta urad pa je, nasprotno, menil, da sta faktorinška provizija ter različna druga nadomestila in provizije delno protidajatev za finančno storitev, ki je oproščena DDV.
15 Natančneje, glavni davčni urad je menil, da ker tožeča stranka v postopku v glavni stvari upravlja terjatve, za katere so bili izstavljeni računi, spremlja prejeta plačila zanje in…